Janja Kosi

Prostor igra pomembno vlogo pri oblikovanju posameznika ter njegovega razumevanja in dojemanja stvari okoli njega. Še posebej me je zanimalo povezovanje prostora kot prostorske geografske enote z lastnimi koordinatami in podobe, ki jo o njem ustvarjamo in ga razglašamo za “naš prostor”.

  A prostora ni mogoče točno upodobiti takšnega, kot je. Lahko pokažemo le njegovo podobo. Ta problematika je bila vodilna tema moje diplomske naloge z naslovom Razgradnja podobe.

  Motivi so podobe iz fotografij, posnetih v različnih časovnih intervalih (iz starih družinskih albumov in fotografij, ki sem jih posnela v nedavni preteklosti), vse posnete na istem mestu. Prenesene so v slikovni prostor in združene po principu montaže. Oblikujejo palimpsestno strukturo, ki je razgradi primarne podobe v vzorec, spomionjajoč na “all-over” slikarstvo. A za razliko od “all-over” slikarstva na njih obstajajo razlike med deli slikovnega prostora, in tako je zečne nastajati nova podoba.To se ne dogaja “za” sliko (kot v tradicionalni iluzionistični perspektivni sliki), niti ne ob slikovni površini (kot bi to zahteval koncept modernističnega “all-over”). Dogaja se vmes, v prostoru, imenovanem “vmesni prostor”. Tako kot struktura slike ima tudi vmesni prostor palimpsestno strukturo. Ne sestavlja ga le vizualna raven razporejenih barvnih površin, ampak vsebuje tudi ravni gledalčeve domišljije, spomina, izkušenj, asociacij in podobno. 

  Poimenovanje slik po koordinatah prostora, ki ga predstavljajo, je tesno povezano z modernističnim izrazom brez naslova, ki pozornost usmerja na sliko kot samostojen estetski objekt. Po drugi strani gledalcu omogoča svobodo asociacij. Spominja na moje razmišljanje o povezavi koordinat in podobe prostora, ki sliko spremeni v ime kraja kot pripis k koordinatam.